Jaz sem čudovita

Samovšečen naslov kajne?

Naj to najprej razložim.

Vedno več se pojavlja povezav med samozavestnim in samovšečnim, češ samozavesten človek verjame vase in si upa, samovšečen pa sebe poveličuje nad druge. Pa je temu res tako?

Že beseda sama nam razkrije svoje bistvo. Samo-všečen pomeni, da si si všeč, da se imaš rad takega kot si in se dobro počutiš v svoji koži. Zakaj mora potem to imeti negativen prizvok?

Seveda so stvari popolnoma drugačne, ko začnemo pretiravati, ko vidimo še samo sebe in začnemo druge zaničevati. Ampak, a se vam ne zdi, da je to skrajnost omenjene lastnosti, ne pa njena prvotna oznaka?

Ugotavljam namreč, da marsikateri osebi, ki nima samozavesti, manjka ta majhen delček samovšečnosti. Take osebe se ne marajo pogledati v ogledalo, v svoji koži se počutijo grozno in se preprosto ne morejo sprejeti- ker se ne marajo. Vzroki po večini izhajajo iz zunanjosti in zaradi tega trpi tudi vse ostalo. So lahke tarče za tiste, ki radi ljudi izkoriščajo, saj človek brez samozavesti ne izrazi tistega, kar mu minimalno pripada- in to je spoštovanje, ker meni, da si tega itak ne zasluži
Če se prepoznaš v tem opisu, SE USTAVI.

S takim mnenjem o sebi ne moreš delovati, ne moreš se izražati in niti ne živeti. Potrebno se je zavedati, da to ni način, ki bi nekoga pripeljal tja, kamor njegove želje želijo, niti ne bo nikoli znal uživati, ker vleče samega sebe vsepovsod in se torej s temi negativnimi mislimi o sebi ukvarja 24/7.
In prvi korak je, da si to priznaš. Da je ta način samouničevalen in take misli nekonstruktivne za osebno rast, kaj šele za udejstvovanje v družbenem svetu, ker te bodo ljudje preprosto pohodili. Takoj, ko se naveličajo igračkanja s tabo ali te izkoristijo do konca.

Ne bom se omejevala na razloge, ki so nekoga pripeljali do takega razmišljanja, seveda so pomembni, ampak na individualni obravnavi, na katero pa jaz v blogu nimam možnosti preiti. Zato bi rada podala nekaj splošnih misli, ki jih imam sama na to temo.

Poglej se v ogledalo. Tvoje telo je takšno, kakršno je. Ne vzemi tega kot nekaj pogubnega, saj se moraš zavedati, da idealne podobe človeka ni.
Dejstvo, da nihče ni popoln, se ti morda zdi že izžeto, ampak to sporočilo je tako splošno znano ravno zaradi tega, ker je tako resnično.
Gotovo bi vsak rad kaj spremenil na sebi, vsaj, ko se hipotetično pogovarjam s kom, ampak na sebe moraš začeti gledati kot na celoto, saj šele takrat ugotoviš, da je narava poskrbela, da stvari dejansko "štekajo" med sabo.
Zato nehaj členit svoje telo kot, da obstaja samo določen del telesa. Si celota, ki je pripravljena na nov dan, da izrazi kaj skriva za tem super zunanjim delom.

Čudovita sem. Pozitivne misli o sebi in svojem delovanju resnično delujejo, saj z njimi vklopiš pozitivno ozračje okrog sebe in to pomaga prepoznati tvoje talente in sposobnosti zaradi katerih lažje verjameš vase.
Če si vsak dan rečeš, da se imaš rada, da si nekaj sposobna narediti sama, da ni vrag, da uspeš v neki zadevi, to definitivno vpliva na misli, saj so te nabite s pozitivno energijo in ne več s tem kaj vse ti manjka in kaj vse bi rada spremenila.
Ravno zaradi tega odnosa privabiš druge pozitivne ljudi, v okolico pa sporočaš, da se imaš rada in stvari sprejmeš takšne kot so. Pomemben je namreč samo pogled z druge situacije. Pa to naj ne izgleda tako, da si rečeš, da si boljša od drugih, ker mora tvoja moč izhajati iz sebe, ne iz slabosti drugih. Prav tako si ne smeš lagati, ravno zato je pomembno, da najprej dojameš, da si edinstvena celota in se sprejmeš.

Drugi niso pomembni. Ko se gre za tvojo osebno rast, se ne oziraj na druge. To je tvoja misija, pot, ki jo moraš opraviti sama in moraš druge izklopiti. Nesmiselno se je opirati na druge pri takih stvareh, ker se boš tega načina navadila in, ko bo enkrat te ograje zmanjkalo, boš spet sama, nesigurna in na začetku. Takrat nisi zase naredila prav nič. Zato je tukaj pomembna ena stvar. Komplimenti ti ne smejo gradit samozavesti, prav tako ti je grde opazke in žalitve ne smejo zbijati. Samozavest mora izhajati iz notranjega jaza, kamor zunanji vplivi ne spadajo.
Seveda je lepo dobiti kakšen kompliment, občutek je sanjski, ampak od tega tvoja samozavest ne sme biti odvisna. In, ko odklopiš to od svoje samopodobe, razumeš, da tudi žalitve ne smejo priti tako daleč.
Samopodoba je namreč TVOJE mnenje o sebi. Mnenje drugih, pa naj bo pozitivno ali negativno tukaj nima kaj iskati, je pa to seveda ena izmed težjih nalog, saj so vplivi okolja na nas in naše delovanje vsepovsod in iz tega samozavest tudi gradimo. In to zna biti kar kontradiktorno.

Osredotoči se na svoje sposobnosti. Najlažji način, da spoznaš, da si tudi ti pomembna, je to, da pomisliš na svoje dosežke, sposobnosti in področja, kjer si dobra. Na vseh teh področjih namreč puščaš delček sebe in, če pogledaš bolje, karkoli narediš izraža tebe samo in to je največji pokazatelj kakšna oseba sploh si.
Najbolj žalostno je, ko vidim uspešno osebo, ki daje v nek projekt sebe kot celoto, ampak tega ne more opaziti, ker se ne zaveda, da je tudi trud, ki ga v nekaj vlaga, del nje in, da so vsi produkti dela izražanje sebe.

Pa tudi na svoje pomanjkljivosti. Ne na način, da daješ sebe v nič in se imaš za nesposobno, kot si to verjetno počela do zdaj.
Zavedanje področij na katerih ne blestiš je dobro, ker se lahko osredotočiš na izboljšave. Takrat si pripravljena stvari popraviti in izboljšati, ker veš, da ti dodatna znanja in sposobnosti lahko samo koristijo. Tako lažje sprejmeš tudi konstruktivne kritike, saj razumeš, da z njimi rasteš in osebno napreduješ. Zanimivo, da je ta korak reševanja skupen tako tistim, ki jim primanjkuje samozavesti, kot tudi tistim, ki sebe preveč poveličujejo.



Pokaži ljudem, da si pomembna. Mogoče se ne zavedaš, ampak, kako vidiš sama sebe, se navzven zelo opazi. Takšen odnos, kot imaš ti do sebe, ga bodo verjetno do tebe imeli tudi drugi, saj družbi nehote vsak trenutek kažemo kakšen odnos pričakujemo in kaj od njih želimo. Zato se naslednjič, ko se boš obupano spraševala zakaj te nihče ne spoštuje, vprašaj, koliko spoštuješ ti sebe. Če jim boš pokazala, da imaš tudi ti nekaj za povedat, da se zavedaš sebe, svojih sposobnosti in slabosti, je to občudovanja vredno in cenjeno. Nekdo, ki si ni pomemben, ki gleda nase slabšalno in se ne "potegne zase", bo tudi v družbi odrinjen v kot.

Ne hodi v zvezo, dokler nimaš rada sebe. Izjemno pomembna točka za vse, ki niste prepričani vase pa tako rinete v vnaprej propadle zveze.

Kako pričakujete, da vas bodo imeli drugi radi, če tega niste sposobni niti sami?

Na koncu je stvar podobna temu: On počne kar se mu zljubi, na vas gleda kot na nekoga, ki hodi okrog z nevidnim plaščem (torej vas ni), ste na njegovem zadnjem mestu, vaša čustva niso pomembna, ampak še vedno pa ne gresta narazen! In to samo zaradi tega, ker na začetku niste pokazali odnosa, ki ga želite in tudi pričakujete. Tako tiho trpite in se smilite sami sebi z mislimi pri začetku zveze, ko je bilo vse tako fajn in dnevi tako mavrični.
Če odgovorim še na tole vprašanje- zakaj vendar mislite, da je bilo na začetku vse tako popolno?
Ker ta človek še ni poznal vaše polomljene samopodobe, kako daleč lahko gre in koliko mu boste pustili kolovratiti po vašem jazu s svojimi egoističnimi željami. ZATO.

Malo kdo bo v zvezi vaš psihoterapevt in vam pomagal do izboljšanja misli, ki jih imate do sebe. Tudi zato, ker nimajo vsi tako dobro razvite čustvene inteligence in ne prepoznajo tega v vas, prepoznajo pa dobro priložnost, da na vas izkoristijo svoje, kot sem že prej rekla, egoistične potrebe.

Imaš glas. Uporabi ga. Samo zato, ker boš povedala kaj te moti, seveda na prijazen način, še ne pomeni, da samo nergaš in si tečna. Tako kot lahko drugi kritizirajo tebe, ko je treba opozoriti na napake, lahko to storiš tudi ti. Je pa seveda na njih, ali bodo znali to sprejeti in od tam naprej, je problem v njihovih rokah. Prav tako imaš pravico izraziti svoje mnenje o neki stvari, predlagati kakšno spremembo, rešitev, nasvet, kar dodatno prispeva k temu, da upaš izraziti sebe in svoje misli. Vse to pelje k temu, da te ljudje opazijo in upoštevajo tvoje mnenje. Tihe, sive miške, ki nikoli ne rečejo ničesar, nikoli zase ne zahtevajo pravice, bodo tako tudi obravnavane.

Če meniš, da se ti godi krivica, se bori,
če meniš, da obstaja druga pot, jo poišči,

in, če meniš, da ljudje niso vredni tvojega časa, odidi.

Ta blog odkriva samo majhen delež stvari, ki jih samozavest vodi, vpliva namreč na toliko stvari, da si sploh misliti ne moremo. Ravno zato je še toliko bolj pomembno, da se najdemo v sebi in se ne bojimo izražati s telesom in umom, ki nam ga je dala narava.
Napisanega se ne loti kot korakov enega za drugim, ampak kot skupek rešitev k boljši samozavesti.

Če misliš, da te poti ne zmoreš sama, poišči pomoč pri prijatelju ali komu strokovnemu. Pomembno je samo, da shodiš sama.

Z nekaj začetne pomoči, ampak na koncu zmagaš kot samostojna in odločna, brez bergel ali palice.