Relationship or relationshit?

Post pred katerim ste se znašli, je namenjen vsem tistim, ki mislite, da vam samski stan prinaša največ nesreče in obupano iščete nekoga, kogarkoli pač, ki bi vas odrešil, še bolj pa za tiste, ki ste v obupni zvezi zgolj zato, ker mislite, da je samski stan še slabši in rezerviran za ljudi, ki ostanejo zadaj, v bistvu pa se samo bojite narediti konkretne spremembe v vašem življenju (torej večini ljudem).

Vsak par je svojo zvezo začel na začetku. Nekateri so se našli na spletnih omrežjih, druge je združila kakšna dejavnost, tretje šola in tako naprej.
Še tako različnim spletom okoliščin, je (oz. naj bi bila) skupna vsaj ena stvar- ljubezen.

Čustva nas obnorijo, ne moremo se osredotočiti na druge stvari, govorili bi samo o tej osebi, takoj ko je mogoče se že ljubimo (v smislu besede ljubim te, no ja v mnogih primerih tudi mišljeno za seks) , nenehno načrtujemo skupno preživljanje časa, si tipkamo in podobne zadeve.
Vsa ta hormonska evforija, s katero načeloma ne bi bilo nič zelo narobe, če ne bi minila.
Pri nekaterih po dveh tednih, pri drugih po dveh mesecih, pri redkih po pol leta, pri še bolj redkih izjemah pa nikoli, ker so že od začetka znali razmišljati.

Ko torej to navdušenje mine, v veliko primerih ne vemo več točno kaj bi s to osebo počeli, začnemo se dolgočasiti, nič nam ni več tako zelo zanimivo in takrat se začnejo prepiri. Ni top skrivnost kaj se zgodi potem. Nekateri gredo narazen, spet drugi vztrajajo še nekaj časa v upanju, da bo nekoč bolje in tretji v tem razmišljanju ostajajo ne vedoč, da mečejo stran svoja najboljša leta, češ ne morem končati.

Pred časom sem se pogovarjala s punco, ki je v zvezi že dlje časa. -Pa ne govorim o treh ali šestih mesecih, niti o enem letu pač pa o štirih. Več kot dovolj časa za navezanost, rutino in še kaj, sploh kadar govorimo o najstnikih, na katere tudi ciljam s to temo.
Seveda tukaj štiri leta niso ključna beseda, včasih je dovolj že leto ali dve, da zapademo v to bedasto stanje, o katerem pišem, pa vendar sem se odločila poudariti nekoliko višjo dobo, da bo neviden problem marsikatere zveze bolj opazen.

V glavnem, ta oseba mi je zaupala kako nesrečna je v zvezi, da nič več ne počneta skupaj, pogovore zavrača, češ da komplicira, da itak ni nič narobe, majhne pozornosti so zgodovina, zaljubljeni sms pa dobi na vsak prelom tisočletja. Skratka, med njima ne obstaja praktično ničesar več, sta še samo dva človeka, ki se poznata po imenu in ne vlečeta to zvezo nikamor. In ko jo vprašam zakaj vendar ne konča, je pred mano tipičen odgovor: 

ne morem, ker ga imam preveč rada

Takrat ugotoviš, da pred tabo stoji človek, ki ne ceni sebe, niti se ne spoštuje, ne zna živeti kaj šele, da bi se imel rad. In namesto, da bi prekinil nesrečo, ki si jo zakuhaš SAM, sebe spremeniš v neko žrtev. Se sploh zavedaš, da si ti sam odgovoren za svojo srečo? Da si svoje sreče kovač? Da imaš izbiro ?

Potem jo vprašam kaj ta človek predstavlja, da ne more končati z njim. Kaj ima on, kar ji vsak drug ne bi znal dati? V čem je tako različen od drugih?
-Vam odgovorim namesto nje... NIČ, popolnoma ničesar takega ni na njem, da bi bilo vredno vztrajati v takšnem odnosu, še manj pa to, da bi se za tako piškavo osebo sekiral.
Dejstvo, ki si ga večina ljudi, ki jih opisujem ne more priznati je to, da bi vsak neznanec, ki ga srečajo na ulici ravnal z njimi bolje, kot ta njihov popolnež.


Ponavadi se vprašamo kdaj smo prišli do tega, kdaj smo zabredli tako daleč in kako tega nismo opazili takrat ko se je začelo dogajati.
Da vas razsvetlim, to se je zgodilo točno takrat, ko ste to osebo spoznali in tako na vrat na nos hiteli v zveze. Točno takrat. Če niste zadovoljni s tem znakom, jih lahko naštejem še več. Takrat, ko začeli zaradi te osebe zapostavljati prijatelje, šolo itd. takrat, ko ste se nehali urejati ZASE, takrat, ko ste seksi oblačila zamenjali za trenerke, ki jih prej nikoli niti pogledati niste mogli, ker so bile tako ogabne, takrat, ko ste s to osebo nehali seksat, če skrajšam, se je to zgodilo ravno takrat, ko ste nehali skrbeti zase in svoj jaz. In taka zveza ne bo nikoli zdrava, vedno huje bo in res bi rada vedela zakaj je ta bolečina tako sladka, da se je vsi držijo.

Po drugi strani pa spet, biti samski predstavlja za mnoge prekletstvo. Spet ne razumem. Zakaj le? Raje sem samska, kot z napačnim. Tega bi se moral zavedati vsak. A spet, bojimo se, da bomo ostali sami, da ne bomo našli več nekoga, ki bi bil dovolj dober za nas, če zaključimo s tem bedakom ali pa, da bomo neskončno trpeli, on pa bo srečen in nam bo žal za vse skupaj bla bla bla (med drugim, nikoli še nisem naštevala toliko neumnosti eno za drugo).
Mar ni super, da si lahko vzameš čas zase in izbereš nekoga, ki je res primeren zate in medtem uživaš v tem, da živiš?
Zveza nikoli ne bo prekašala samskega življenja, če ne bo prinesla toliko pozitivnih stvari, da bo obogatila samsko življenje. Če si v zvezi in se počutiš bolj osamljenega, kot nekdo, ki je samski, kakšen je sploh še point reči, da si v zvezi?

In ob vsem tem spoznanju postajam zmedena, zaradi vzorca, ki ga srečujem pri parih 21. stoletja si sploh ne želim zveze, še več, zveza sama po sebi nikoli ne more predstavljati resnične sreče, to vedno ustvarita viDVA.
In, če se navežem na sporno temo, zakaj mislite, da so homoseksualne zveze tako uspešne? -Ker se morajo vsak dan boriti s svetom, z obtožbami in grdimi pogledi. In tako še samo bolj cenijo skupne trenutke. To manjka ostalim. Spoštovanje in trud, ker si prehitro postanemo samoumevni. Saj res, zakaj bi se trudila za svojega fanta, če bo ostal z mano, če se jaz trudim ali pa ne?

Naj omenim še tole, tudi konec zveze pomeni rešitev in, če ste dovolj pametni, da se greste punco in fanta, bodite dovolj pametni še takrat, ko je vse to treba zaključiti. Sama sem dosti dober wake up call dobila ob koncu svoje daljše zveze, ki mi je sprva pomenila najhujše obdobje, a sčasoma, ko sem v tem vztrajala sem ugotovila, da je bila to najboljša odločitev, ki sem jo lahko sprejela, saj vem, da mi tisto prej ne bi več omogočilo sreče, sploh pa ne tolikšne. In na konec koncev, zveze ne potrebujem, niti si je ne želim, ker mi tako ničesar ne manjka. Vsi tisti, ki se počutite prazne v srcu, ker ste samski pa vas pozivam, da premislite še enkrat, morda ste prazni v glavi.