Kar je prepovedano je najslajše

Dandanes so pač stvari naravnane take, da nam bodo najbolj burile duha stvari, ki so nam nedostopne, nedosegljive, jih (še) nimamo ali pa so celo prepovedane. To se opazi že zelo zgodaj pri človeku.
Otrok vedno želi novo igračo, ki se mu zdi bolj fascinantna od starih, ker so te pač že njegove, a, kakor hitro dobi lastništvo še nad novo, gladko konča v istem kotu s starimi.
Potem smo tu še vsi tisti, ki radi kupujemo v trgovinah najrazličnejše stvari in se najbolj navdušujemo nad izdelki, ki si jih ne moremo privoščiti kar tako. Praktično je cena tista, ki določa kako privlačen bo izdelek za nas- manj ljudi, kot si ga lahko privošči, bolj bo cenjen in ugleden.

Stvar se iz takih primerov zelo hitro premesti na medčloveške odnose.
In takrat se doda ena zelo škodljiva stvar zaradi česar vse skupaj postane zelo sporno- poleg ciljev ne izbiramo niti sredstev.
Ampak naj začnem počasi.
Najbolj zanimiva tarča bo vedno npr. punca, ki se ne da kar tako, še ljubše pa nam je dejstvo, da si je svojo drugo polovico že izbrala.
Stvar gre za korak dlje v zvezi.
Na začetku, ko je naš partner ves ''svež in nov'', kot kruh, ki so ga šele pripeljali iz pečice, nam je zanimiv, preživljanje časa z njim je kot ena čudovita pustolovščina in kar ne neha nas navduševati.
Ko pa z njim preživimo ravno toliko časa, da se ga dobro navadimo, postane dolgočasen, pri njem nas nič več ne zabava ali preseneti in bi ga lahko skoraj enačili s hišnim inventarjem.
Takrat nas začne zabavati in interesirati vsak drug, ki pokaže malo zanimanja za nas.

Takim in podobnim zadevam zastavljam eno vprašanje na katero si mnogo ljudi ne upa odgovoriti, ker bi prišli do spoznanj, ki jih morda ne bi zmogli prenesti. Če si bi seveda odgovarjali po resnici.

Torej, zakaj to sploh počnemo?

Zakaj nam je človek fascinanten samo do trenutka, ko postane ''naš''?
Zakaj je tako zanimivo dobiti nekoga, ki je zaseden in tako prepovedan?
Zakaj nam je nekdo privlačen samo zaradi golega dejstva, da ga skoraj nihče ne uspe dobiti?

Vam odgovorim sama.
Ljudje vedno stremimo k uspehom in dokazovanju kako smo boljši od večine, kako izstopamo iz povprečja in si želimo, da bi drugi ljudje hrepeneli po nas in našem življenju.
Z doseganjem ciljev, ki jih drugi ne morejo doseči kar tako ni popolnoma nič narobe, dokler so cilji in sploh njihova sredstva moralna. Take stvari dejansko pokažejo človekov pravi karakter.
In z dokazovanjem družbi -da uspeš dobiti nekaj, kar drugi ne morejo (ali nočejo, ker ni prav), da uspeš osvojiti kar je prepovedano- si mnogi štejejo za čisti in nesporni uspeh. Pa je to dejansko res?

Najprej, če se osredotočim na vse tiste gnile osebe (oprostite izrazu), ki jim je stalna praksa ciljati na zasedene fante ali punce in končno zakaj dobiti tako osebo ni noben uspeh.
Samski ljudje imajo vedno določena merila. Nekako so stalno ''na lovu'', če privzamemo, da nimajo občasnih prijateljev z ugodnostmi in niso obupani. Tako si naredijo neke vrste karakteristiko kakšne osebe želijo spoznavati, kaj jim ugaja in kakšnih oseb se bodo izogibali.
Medtem, ko pri zasedenih osebah, ki so v razmerju dlje časa, prav gotovo vlada neka rutina, večina se jih kar se urejenosti tiče zapušča in raz
merja so takšna kot pač so. Stvari niso več toliko zanimive in logično, da se je bolj razburljivo pogovarjati z neznancem, ki ti piha na dušo, ker je to zate po dolgem času nekaj novega. In od tam naprej se stvari prehitro odvijajo, prehitro se zapleteš in škoda je narejena.
-Da ne bo kdo mislil, da zagovarjam tiste, ki varajo-
Preprosto želim povedati samo to, da dobiti zasedenega fanta ali punco ni vedno tak izziv, kot si določene osebe predstavljajo, sploh, kadar se s takimi zadevami hvalijo.
Druga stvar, ki jo želim izpostaviti pa je ta, da tisti, ki zapeljujejo zasedene osebe in so pri tem samski, niso nedolžni in dokler vedo, da je tista oseba zasedena, so enaki hinavci, kot pa oseba, ki vara.
Morda so te osebe res samske, ampak tukaj ne morem mimo dejstva, da se take osebe požvižgajo na moralo, ne izbirajo sredstev za normalno dosego ciljev, saj jih zanima samo lastno zadovoljstvo pri tem.

Kako bi bilo vam, če bi okrog vašega partnerja nekdo skakal, kot sitna muha, mu govoril, da vi niste dovolj dobri zanj, izkoriščal vajine morebitne prepire in preprosto ne bi dal mir dokler ga ne bi razpočili ob steno?
Kako je lahko potem človek, ki ne spoštuje dejstva, da je nekdo v zvezi, da si je dejansko že našel ljubljeno osebo, sploh lahko moralen, če so njegovi cilji vse povprek vašega partnerja?
Je človek, ki ga rajca samo misel imeti nekoga zasedenega res vreden vaše pozornosti?
In obratno, kako lahko zjutraj vstanete mirne vesti in greste sejat drek med ljudi, ker se vam zdi to pač kul?

Od kdaj je golo dejstvo ''biti zaseden'' merilo, da ti je nekdo sploh všeč? Mar nismo že zdavnaj stopili par korakov naprej v razvoju?
Razumem, da te kdaj privlači kakšna oseba, ki je zasedena, pa vendar človek na mestu to dejstvo spoštuje.

In potem spet druga skrajnost, ki je zopet opevana z vsemi častmi, če komu uspe. -Dobiti nekoga, ki ga večina ne more.
V raznih filmih vidimo kako fantje z zvijačami pridejo do takih punc in na koncu seveda slavijo zmago, še največkrat, ko se stavijo s prijatelji. Vse lepo in prav, če bi pri tem izbirali sredstva in želeli osvojiti to osebo iz globljih razlogov, kot je neka stava.

Cruel intentions (1999)

Pri takih ''hard to get'' osebah gre največkrat za to, da se ne pustijo kar tako zmesti, so bolj ''izbirčne'' narave, imuni na splošno znane metode osvajanja in podobno.
Zato se je takih ljudi treba lotiti z veliko večjim trudom in spet, voila, nekaj kar hinavce in lažnivce najbolj zanima.
Ne zanimajo jih čustva ali zapletanje s to osebo zaradi nečesa globljega.
Zanima jih zgolj golo osvajanje take osebe in seveda po določenem času, s posebnim trudom, osvojimo tudi to, skratka, samo čas je potreben, da tem osebam pokažemo, da smo drugačni, pa osvojimo tudi to skupino ljudi. In to je potem uspeh? S posebnimi lažmi in dovolj dolgo obletavati te osebe je uspeh?
Pa seveda, da primerno stvar zaključijo, ko je oseba ''padla'' z njo nimajo več kaj početi, ker jih stvar več ne interesira, tako se krog lahko začne na novo.

Je sedaj morda bolj razumljivo kaj želim povedati?

Gnati se za določenimi osebami zaradi razlogov, ki ti jih daje plitko razmišljanje družbe, češ ''to je kul'', je popolnoma primitivna stvar, tako kot je neumno slediti trendom samo zato, ker je nekaj popularno, v resnici pa sploh ne veš zakaj to počneš.
In konec koncev zagovarjati cilje, kot je osvojiti zasedeno ali manj dostopno osebo za trenutno zadovoljstvo in pri tem uničiti vse kar ti stoji na poti, ni precej dlje od primitivnega razmišljanja.

Razumem, da se takim ljudem to ne zdi nič spornega, dokler niso oni tisti, ki so prizadeti, dokler niso oni tisti, ki imajo zaradi nekoga drugega uničenega življenja.
Razumem tudi to, da nekateri ne zmorejo dosegati boljših ciljev, kot pa je uničiti drugo življenje za račun osebnega zadovoljstva...
Kako zadovoljni bodo morali biti šele potem, ko dokončno uničijo svojega?