Moja prva tetovaža

Odločila sem se, da se tokrat lotim nečesa bolj osebnega.
Z vami bi rada delila mojo izkušnjo- moje prvo osebno srečanje s tetoviranjem.

Za tatu sem se odločala že kar nekaj časa, največji preblisk pa sem dobila na morju letos, ko sem bila inspirirana s strani toliko punc, ki so na plaži hodile mimo mene in jim je telo krasila kakšna tetovaža.
Takrat sem resno začela razmišljati, zakaj si še sama ne bi omislila česa takega.

Mesto tetoviranja

Za mesto sem se že odločila. Rebra. Ja, vem, auč.
Res pa mi je bilo všeč videti tetovažo ravno tam, zato se nisem preveč ukvarjala s tem kako boleče mesto za tatu to je.
Poleg tega se vidi takrat, ko hočeš in se ne vidi takrat, ko tega ne želiš.
Problematika vidnosti tatuja pač zaenkrat še ostaja, še vedno obstaja ogromno delovnih mest, na katerih te s tatujem ne želijo videti in ne mislim tvegati take priložnosti zato, ker bi nekoga motil moj viden tatu.
Seveda pa ostajam v upanju, da ta stereotip tetovaže izgine čimprej.

Ideja

Najbolj pomembno mi je bilo, da izberem tatu, za katerega mi ne bo žal.
Tatu sicer ne potrebuje neke zgodbe, ne rabi ti nekdo umreti, da se je tetovirati upravičeno, lahko ti je samo lep in bi ga rad imel na svoji koži.
Ampak vseeno sem za prvi tatu želela nekaj s pomenom, ne bi rada, da se moj okus čez leta spremeni in mi tatu, ki sem ga izbrala zaradi trenutne všečnosti, ni več všeč.
Zato sem že pol leta pred tetovažo začela iskati motive in ideje na spletu, pregledala ogromno strani, kjer so na slikah razni tatuji in pilila svojo idejo.

Želela sem sporočilo zase in za okolico, da me besede v tatuju dvignejo in nekako določajo.
Takrat sem prišla do te slike:

In nekako sem vedela, da je to tisto, kar sem iskala.

Z idejo, ker je pač prvi tatu, pa sem vseeno želela malce počakati, da bi videla, če se bo moj pogled na te besede v nekem času kaj spremenil.

Ampak v pol leta me je napis presunil vsakič, ko sem ga pogledala.

Takrat je bila odločitev jasna.

H komu?

Ko greš po prvi tatu, se ne moreš opreti na nobeno izkušnjo ali vtis, ker tega področja še ne poznaš, ne veš ravno kdo dobro tetovira, v čem je najboljši in ali bo vse v redu.

Ravno zaradi tega mislim, da največ šteje glas.

Razen, če nimaš te super sreče, da tetovira tvoj znanec in njegova dela poznaš, se je najboljše opreti na to, kaj pravijo o nekom tisti, ki so ležali na njegovi mizi. Ali sedeli. Kakorkoli že.

Zagotovo je med prijatelji nekdo, ki tetovažo že ima pa ti je izjemno všeč, po drugi strani pa je lepota družabnih omrežij ta, da zlahka dobiš kakšne informacije na ta način, da vprašaš kar tam in se na podlagi zbranih informacij odločiš.

Tega dela ne mislim posvečati debati o tem kaj sem o katerem tetoverju slišala, ker se mi zdi nesmiselno. Vsak ima svojo predstavo o nekom in naj se na podlagi svoje intuicije odloči komu bo zaupal pri tem.

Jaz sem se za svojega odločila zaradi prijateljice, ki se je slabo leto prej pri njem tetovirala. So mi pa svetovali tudi drugi prijatelji, ampak je na koncu odločala razdalja in cena, ker sta se mi oba med katerima sem se odločala zdela ok, glede na rezultate dela, ki sem jih pri prijateljih videla.

Skratka, dobro je treba premisliti in se pozanimati.

Kaj bosta rekla starša

Moram reči, da sem še vedno v tisti generaciji, ko so tvoji starši še malo oldschoool in jim zadeve kot so tetovaže niso ravno po godu.

Pri mojem očetu je sicer zanimivo, da so mu lepe.

Ampak na drugih, haha.

Kljub temu, da sem dovolj stara, da ju ne rabim spraševati za dovoljenja in podobno, sem vseeno želela, da vesta, da se bom tetovirala.

Mami je seveda takoj zagnala paniko kaj vse je lahko narobe in, da bova z novico očetu še malce počakali.

Pa sem si mislila, da v redu, mogoče bo bolje sprejel, ko bo že videl narejeno tetovažo.

Ampak mu je potem, ko sem se tetovirala, povedala sama, mu pokazala sliko in sploh ni reagiral tako hudo.

Pričakovala sem, da bo mami sprejela bolj mirno, pa je bilo ravno obratno.

The making of

Po kontaktiranju tetoverja in določitvi datuma, lahko pač še samo čakaš, da tisti dan pride.

Ne vem zakaj, ampak se s tem, da se grem tetovirat in z bolečino, ki utegne ob tem nastati nisem niti malo obremenjevala.

Tako vseeno mi je bilo, da sem skoraj pozabila, da se moram it tetovirat!

S fantom sva se dogovorila, da greva skupaj. (Itak jaz drugače ne bi našla haha)

Ko sva se srečala s tetoverjem, sva najprej določila kakšna bo pisava.

Nisem želela preveč pokončne, ampak tudi ne zelo pisane.

Potem sva se odločila kako bo s točno pozicijo in dolžino. Z ravnilom je izmeril dolžino napisa in ga raztegnil na 9 cm.

Tako je bilo vse pripravljeno za odtis, ki je izgledal takole:

Odtis

Vse je bilo nared za tetovažo.

Ko sem se ulegla na mizo, sem se šele začela zavedati, da je to to.

Nekako me je šele takrat začelo skrbeti koliko me bo bolelo.

In zvok tiste naprave. Joj.

Ampak moram priznati, da sem pričakovala dosti hujše.

Boli na trenutke, je kar neprijetno in boleče, ampak občutek ni stalen, pride in gre pa spet pride in gre.

V določenem momentu sem res mislila, da mi vrta po kosteh, ampak ni trajalo za dolgo, je pa seveda odvisno od posameznika, tetoverja pa tudi od obsega tetovaže.

Tetoviranje

Prilagam še posnetek dobre pol minute za boljšo predstavo (kvaliteto je poslabšal Blogger):

Posnetek sem tudi sama šele danes prvič pogledala in moram reči, da je čisto nekaj drugega, ko to občutiš na svoji koži kot pa, če samo zraven gledaš.

Prva slika po tetoviranju

Nega

Po tetoviranju je zelo pomembno upoštevati določene napotke, kar se tiče nege kože.

Mesto tetovaže se takoj po tetoviranju pokrije

Za nego kože se uporablja krema, ki jo dobite pri tetoverju ali Bepanten (Bepanten plus ali vazelin se odsvetuje)

Bepanten se nanaša po potrebi čez dan

Par dni po tetoviranju se pri tuširanju pazi, da se na mesto tetovaže ne nanaša mila, ampak se samo umije z vodo in rahlo drgne z roko

Sončenje in solarij se odsvetujeta za dober mesec

Kopanje in namakanje v vodi ni primerno pol leta

Praskanju tetovaže se je potrebno izogniti

Končni izgled

Ko pogledam malce nazaj, se mi zdi, da vse skupaj izpade dosti resnejše kot v resnici doživiš, seveda je bolečina pristna in nega nujna, ampak mislim, da je zelo odvisno od posameznika in njegove tetovaže v kakšnem obsegu poskrbi za omenjene stvari.

Vse skupaj pa se na koncu vseeno zelo izplača, sploh, ko se pogledaš v ogledalu in ti telo krasi kakšna kreacija.