Ali res lahko rečem, da ljubim?

Pisanje tokrat, je zame malce drugačno, občutek imam namreč, kot da mi je potrebno o tem pisati, treba je končno razjasniti pojme, ko gre za čustva, saj vedno bolj opažam, da večina nima kančka dojemanja za ljubezen, saj se zaljubi danes že vsak, ki ima malo časa preveč.
In zakaj je sploh tako neumestno po dveh tednih zveze reči tisto močno besedno zvezo na L?

Pa vendar je treba začeti na začetku.
Spoznata se fant in punca (govorila bom o tem primeru, čeprav vsi vemo, da so še drugi), nekje v srednjih najstniških letih in se ujameta v pogovorih. Čez nekaj dni se odločita, da se spoznata še v živo in tako naslednji dnevi minejo z osredotočanjem na to, s pričakovanji in čustvi, ki jih tako zelo pomemben dogodek prinese.
Nato se zgodi naslednje. Dobita se nekje na pijači, gresta na romantični sprehod in, ko je vse v redu, ko sta si dovolj simpatična, ne izgubljata preveč časa. Hitro na facebook, kar prek telefona oznanita, da sta skupaj in da bosta živela srečna do konca svojih dni. Seveda ne manjka ovekovečiti zadeve s skupno fotografijo poljubljanja ali česa podobnega, da bo dovolj lajkov zvečer, ko se bo slika objavila, ko bo največ ljudi na spletnih omrežjih.

#swag #forevertogether #ilu

Še ne veste, na kaj želim opozoriti? -Vse zgoraj našteto, ne predstavlja vaju dva, ki naj bi bila povezana, ampak amatersko-najstniški medijski pok, ko si želimo zveze samo zato, da bi drugi videli kako dobro nam gre in kako srečni smo. V bistvu se išče potrditev, tako s strani ljubljene osebe, kot tudi s strani vseh, ki ti bodo to privoščili.
V to se ponavadi zaženemo s široko razprtimi rokami in z glavo v riti, namesto, da bi se najprej sploh dodobra spoznali in ugotovili, ali nam ta oseba resnično ustreza. In tako pridemo, do nesmisla, ki ga sama ne bom nikoli razumela. Spoznavanje svojega fanta/punce, ko sta skupaj. Razumem, da je popularno reči, da ljudi in tudi sebe spoznavaš celo življenje, a neke osnove in skupne točke pa vendarle moraš imeti, že pri prijateljstvu, kaj šele, ko gre za zvezo.
Nadaljujem, ko mine vso to govorjenje o vaju in ljudje pač vejo, da sta skupaj, se začneš dolgočasiti in edino, kar je tukaj na mestu, da se pri vama še vedno nekaj dogaja, je prepir. In v prvih prepirih se skregaš res glede katerekoli stvari želiš. Ker bosta oba imela svoje težnje po prevladi in zmagi nad prepirom in tako ne bo interesa v dogovorih in pogovarjanju. Sledi zelo hiter konec in težko, dolgotrajno prebolevanje te osebe. Namreč- res, joj kako sem ga ljubila!

Nikoli ga ne bom prebolela, so sad

Da stvari malce bolj razjasnim, to je eden možnih primerov, lahko se zgodi samo eno od navedenega, pa je dovolj, da je stvar, ki jo imata, še vedno zelo plitka. Tudi, če zveze ne deliš z javnostjo, je princip še vedno enak- dokler ti ni jasno zakaj si z neko osebo skupaj in želiš samo k nekomu spadati, je to slab recept in iz slabih receptov nikoli ne pride nekaj dobrega, dokler nekaj ne naredimo drugače in z razumom. Tako je, tudi ljubezen potrebuje razum in, da tudi to je res, tudi ljubezen je logična, čeprav je danes trend malo drugačen.

-Najbolj hočem tisto, kar je nedostopno in to je tisto v kar se bom zaletel/a, a le za tako dolgo, dokler bo tisto ostalo nedostopno.

Kako lahko sploh ljubezen temelji na nečem tako butastem? Da ti je tako zelo privlačno imeti nekoga, ki ga vsaj na prvi pogled ne moreš imeti, se ubijaš za to, da to dosežeš, pozabljaš pa na morebitni trenutek, da to vendarle osvojiš, kaj boš potem sploh počel s to osebo, če pa je edina privlačnost do nje (nedosegljivost) tako ali tako izginila??

-Po par tednih je ok reči ljubim te, če tako čutiš.

Pred okrcanjem tega stavka, je treba razčistiti eno stvar. Biti zatrapan v eno osebo ali jo ljubiti nikoli ne more biti enako, saj se ti dve stvari izključujeta ali pa gre zgolj za prehod iz prve v drugo. To je tako nasprotna stvar, kot da bi nekdo trdil, da je dan lahko hkrati tudi noč- tudi zora je stvar za sebe in prav tako mrak in teh stvari ne gre enačiti, ker gre za prehod iz ene stvari v drugo, ne pa za sopomenke.
Biti zatrapan ali zatreskan je en usran hormon. Celotno telo ti ponori, ko to osebo zagledaš, metuljčki v trebuščku, pozabiš kako se govori ali hodi in podobne zadeve. Misliš, da je to zato, ker tvoje celotno telo ljubi tistega nasprotnega? Smešno. To, dragi moji zatrapančki je oksitocin. Da, tvoje življenje usmerja in vodi nekaj preprostih molekul, povezanih v hormon. Pa ne samo na ljubezenskem področju, tudi drugje, ampak v ostalo se ne bom poglabljala.

Oksitocin ali z drugo besedo hormon ljubezni nam daje občutek sreče, topline, povezanosti in še kaj, ti občutki pa so še toliko bolj čuteči, ko se s to osebo srečamo. Težave naenkrat izginejo in svet se nam za par trenutkov zdi prelep. Počutimo se polni življenja in zato je ta občutek tako zaželen, zato ga včasih želimo doseči na silo in se prepričujemo v stvari, ki jih ne želimo tako močno ali sploh ne, ko ta občutek izgine. In v večini primerov čez čas res izpuhti, tako hitro kot se je tudi prikradel. Mi pa vmes veselo gradimo ljubezen do nekoga, ga spoznavamo z vsemi ljudmi, ki jih premorejo naša poznanstva in se gremo srečno in urejeno življenje. Hladen tuš. Naenkrat ne čutimo več ničesar, saj so se naši občutki izčrpali, vse je bilo tako silno, da sedaj ne čutiš več ničesar, kot da si tisto osebo prerasel in je čas, da se odstrani. Pridejo znamenite besede: Nisi ti, jaz sem. Z mano je nekaj narobe, iščem se še. Zaradi tebe želim biti boljša oseba, a zaslužiš si boljše. Adijo. ''Sporočilo poslano''

Na drugi strani pa je ljubiti nekaj povsem drugačnega. Ne bom rekla, da je biti zatreskan slaba stvar, ni, če se je pravilno lotiš, če se v stvari ne zaletavaš in se spustiš v pravilni meri z vajeti, a še vedno razmišljaš z glavo in tukaj pride na račun naš razum, ki je v ljubezni še kako nujen. Zadeva s hormonom dejansko lahko traja, iz tega se lahko razvije čudovit odnos, hormoni preidejo v resnično globoko izkušnjo z ljubljeno osebo, a samo v primeru dovolj zrelega obnašanja, ki ga roko na srce večina najstnikov ne zmore.
In zakaj točno je nemogoče po dveh tednih nekoga ljubiti? Ker ljubiti pomeni več, kot samo imeti nekoga rad, ko je vse v redu. Ljubiti nekoga ti omogoča skrb za tistega, spoštovanje in cenjenje odnosov, ni ti težko storiti kaj zanje, ne pričakuješ česa v zameno, prepire želiš rešiti na kakovosten način, ne pa samo posodobiti facebook stanje: OOO SREČNO SAMSKA, KONČNO ŽIVIM in podobne samoprepričevalske finte.

Ljubezen pomeni VZAJEMNO -sprejemanje, -občutek za partnerja, -kjer lasten ego in ponos nista več vredna od vajine skupne sreče in miru. In tega metuljčki v trebuščku sami od sebe ne bodo prinesli. To je tako kot da bi gosenica pričakovala, da se bo preobrazila v metulja, tudi, če jo nekdo poje. No, morda pa se preobrazba zgodi v plenilčevem trebuščku, kdo bi vedel.
In ravno zaradi tega po dveh tednih poznavanja ene osebe, tega čustva ne premoreš, ker ni mogoče. Končna definicija ljubezni bi torej bila- ljubiš šele takrat, ko vse zgoraj čutiš v težkih časih, ne pa samo takrat, ko je vse popolnoma v redu. Vse ostalo ne predstavlja posebnih občutkov, ker niso trajni, ker se jih lahko pridobi in še na lažji način izgubi in zato pomislite naslednjič, ko se boste hvalili s srečo svoje dvotedenske zveze.

-Biti zaljubljen ali zatrapan/zatreskan je eno in isto

To je problem terminologije. Sama zatrapanosti in zaljubljenosti ne enačim, nimam problemov s tem, če jo vi, ampak je treba biti korekten in natančen pri uporabljanju teh izrazov, saj se prevečkrat enači stvari, ki ne spadajo skupaj. Zaljubljenost je zame vmesni občutek med zatreskanjostjo in resnično ljubeznijo, a tudi na to se da čisto lepo vplivati. Reči, da si v ljubezni nemočen, je tipično pretvarjanje nekoga, da je žrtev. To je obrabljena fraza, ki se v 21. stoletju ne obnese več tudi, če dejansko ljubiš! Lahko preboliš, pozabiš in vse povezano, če le tako hočeš in v tej smeri delaš. Na kaj je tukaj težje vplivati je čas, kdaj to zares pozabiš, torej tukaj lahko rečeš, da si žrtev časa, če želiš biti ubog/a.
Malo me je zaneslo s teme, a bistvo ostaja isto.
Biti zatrapan je samo plitek občutek, ki ga občutiš v družbi neke osebe, ko si ji blizu in podobno, biti zaljubljen postane nekaj več, ko osebo še vseeno spoznavaš, jo občuduješ in razvijaš vajin odnos, a brez tega, da postaja bolj drugačen od ostalih odnosov med prijateljstvom fanta in punco, nekako ne bo šlo.
Sama namreč menim, da pri zaljubljenosti ne gre več samo za všečnost zunanjosti na prvi pogled ali notranjosti na prvi pogovor, pač pa za trajnejši odnos, ki se še ni razvil v neko ljubezen. Seveda pa lahko tudi to mine, tudi to se da pozabiti in tudi to lahko izpuhti, odvisno je samo od okoliščin, kakšne dogodke prinese čas in koliko si sam teh občutkov želiš, saj je možnost umika vedno na voljo in v današnjem času, ko smo obdani s tolikšnim številom ljudi, je nesmiselno jokati za nekom, ki ne čuti isto, ni na voljo, ali pa ga je preprosto minila začetna faza, popolnoma enako velja za vse pare, ki so se razšli, z manjšo razliko časa v katerem bodo pač vso to zmešnjavo, ki jih je doletela preboleli, a spet, to je druga zgodba.

Zaključujem z mislijo, ki ni nova. Srečo imamo, da smo danes lahko lastniki samih sebe, se lahko prosto odločamo, ko gre za ljubezen, izberemo ljudi, ki so vredni našega časa in še bolj pomembno, ljudi, ki so vredni naše ljubezni. Par metuljčkov nam še ne bo prineslo srečnega konca, po drugi strani pa je iz take situacije nesmiselno delati Kristusovo trpljenje.
In za naslednjič, ko hitite obelodaniti svoje zveze, se vprašajte ali ljudi res informirate s svojo srečo ali zgolj s svojo plitkostjo razmišljanja.