Bil je dan,
ko sem čakala na zobozdravstveni pregled v čakalnici. Bila sta otroka, ki sta
prav tako čakala zobozdravnika, da ju pregleda. In bila sta fantek in punčka in
vsakega od njiju je na pregled pripeljala mama. Punčka oblečena v roza oblekico
s pisanimi žabami, kot majhna princeska, fantek pa je imel belo dolgo majico z
modrimi hlačami z naramnicami, kot velik junak.
Opažate na
kaj skušam opozoriti? Ne? Prav, nadaljujem.
Fantek je
sedel nekoliko odmaknjen od mamice, medtem ko je punčka ves čas iskala mamin
objem. Morda je bila že zaspana, saj je bila rahlo tečna. Ko pa ji je fantek
ponudil stolček, je pozornost preusmerila nanj. Ni več ihtela, pa tudi k mamici
se ni več tako stiskala, a na stolček prav tako ni sedla poleg njega. Ga je pa
z zanimanjem opazovala. Takrat je nemiren fantek vstal in začel rahlo
poskakovati po čakalnici, nakar se je spotaknil in z glavo treščil ob steklena
vrata. Kakor naglo je padel, tako hitro se je tudi pobral. Prijel se je za
glavo, a jokal ni. Mamica se je prepričala, da ni prišlo do kakšne hujše
poškodbe in takrat zaslišiš tiste slavne besede: NE JOKAJ, SAJ SI ŽE VELIK FANT,
NI BILO NIČ HUDEGA. Punčka se na srečo ni kam udarila, da bi izpostavila še
njeno reakcijo, a mislim, da je vsem zelo jasna. Njih se ponavadi objema, boža
in crklja, revica mar ne? Medtem ko morajo fantki požreti bolečino, sicer so
cmere. In potem se vprašaš, če je to sploh prav? –Učiti fante že od malih nog,
da požrejo bolečino, odreagirajo kot najmočnejši in trdoživi junaki, čeprav gre
''samo'' za udarec v glavo, ko so starejši in se vzorec samo ponavlja, kot smo
ga ustvarili sami, pa se ženske ravno nad tem pritožujemo, da smo v razmerju z
brezčustvenimi roboti, da v njih ni kančka bolečine, češ, pokaži vsaj malo
čustev, saj se je vendar človeško razjokati, povedati svoje občutke in razkriti
bolečino? Ja zakaj se potem poslužujemo takšne vzgoje, če pa je to človeško?
Mar majhen fantek ne sme pokazati, da ga nekaj pač boli, se stisniti k mamici
in ji povedati, da mu njen topel objem pomaga, tako kot pomaga majhni punčki?
Mislim, da
je sedaj dovolj razvidno kaj želim povedati. Moški in ženske smo kljub različni
telesni sestavi še vedno ljudje. Kot je človek ženska, je človek tudi moški in
najočitnejše razlike med nami nastajajo šele v vzgoji. Splošne moške vrednote
so namreč moč, zaščitništvo in pogum, medtem ko so ženske znane po svoji
srčnosti, prijaznosti in mehkobi, no vsaj naj bi bile. In zaradi tega se nanje
nalaga čisto različna bremena. Razumem, da je moška telesna struktura močnejša
za določena opravila, ženski prstki pa spretnejši, pa vendar mi ni jasno kaj
ima to opraviti z bolečino, saj moški niso imuni nanjo, kot se mi poskušamo
pretvarjati in normalno je tudi to, da delijo z nami svoje občutke, zamisli in
strahove, ki so zanje dandanes tak tabu, da o njih ne upajo govoriti samo zato,
ker so pač moški. Najbolj neumno od vsega pa je žensko pritoževanje. Rade bi
imele moške, ki bi bili moški v pravem pomenu besede, močni, strahospoštovani,
brez kančka strahu v sebi, zaščitniški, a hkrati bi se z njimi rade pogovarjale dolgo v noč, si izmenjale skrbi
in vse kar lahko v besedah najdeš še globokega, a pri vsem svojem pritoževanju
ne ugotovijo, da od moškega pravzaprav zahtevajo nemogoče (roko na srce, sama
sem ženska in vem, da najbolj uživamo, ko postavljamo zahteve, ki so nemogoče,
saj to pomeni pritoževanje, ki mu ni konca, v tem smo pa tako dobre in tako
dober občutek se je pritoževati, da to kmalu postane obsedenost).
Se
pritoževati nad stvarjo, ki jo hkrati odobravamo? Iskati ''pravega'' moškega,
ki bo v svojem karakterju imel nasprotja in bil bitko sam s sabo?
Pazi,
razkrivam še eno dejstvo, ki si ga ženske verjetno večinsko ne bomo nikoli
priznale. Po tem vidiku bi rekla, da nam v življenju sploh ni težko! Od moških
smo zahtevale stvari, ker so bili po večini pač lovci, me pa nabiralke (jap,
govorim o prazgodovini, ki je že davno minila, odnosi pa so še vedno, tako je,
prazgodovinski) in oni so se temu dejansko prilagodili kolikor so se lahko.
Zakaj hudiča so potem tako na slabem glasu, če so izkoristili naše zahteve za
popolnega moškega v svoj prid? To niti ni tako zelo narobe, sedaj pa, ko
vidimo, da smo se malo uštele, jemljemo besede nazaj, jih psujemo s kreteni in
brezsrčnimi prasci, ko pa smo ravno to od njih želele. In še ena resnica je v
tem, to nas dejansko tako zelo privlači, da bomo v slehernem trenutku izbrale
največjo barabo izmed vseh, pa naj bo po videzu, bodisi karakterju daleč zadaj
od vseh ostalih, ki še poskušajo biti ''človeški''. Ker je tako zelo božansko,
če nas pustijo v negotovosti, ker se je tako zelo privlačno spraševati in
ugotavljati kam vaju bo vse to pripeljalo in se boš kmalu razpočila od
radovednosti, ampak najbolj pa uživaš v občutku, ko nikoli ne veš kaj
pričakovati od njega in se lahko pritožuješ nad tem dejstvom, a žal draga punca
to je samo zato, ker ne poznaš vseh njegovih fint, morda niso tako zelo
predvidljivi v besedah, ker včasih še sami ne vejo kakšno neumnost bodo
povedali, da jih boš še bolj občudovala, a v dejanjih so stvari jasne. Takšnega
bebca lahko ustavi samo ženska, ki se karakterno zna kosati s takšnim moškim in
ga ima čas spraviti v red. Pa ne govorim o načrtnem spreminjanju, ampak o tem,
da v njem zbudi čustva na tak način, da postane malo bolj srčen.
Sem pa v
dilemi ali je to le črna vdova ali vendarle njegova ''rešiteljica''?
0 komentarji :
Objavite komentar